»Nomen omen ‒ kakšna laž!« pravi sam pri sebi in premišljevaje moral je reči naposled, da tega moža vendar popolnoma ne umeje. Morda se bo to, kar povem bralcu, otročje zdelo, ali jaz kot vesten poročevalec ne smem ničesar zamolčati: je že zdaj premišljal in skladal, kako bo temu prijatelju, Veselu, pisal dolgo dolgo pismo, kadar in če se nekaj ‒ pripeti. !