Veliko misli, in vendar ne vé, kaj misli, če kaj misli ali ničesar, vse je zmršeno, temno in čudno po glavi. Zdaj se ga loti pohlevna otožnost, da globoko vzdihne, zdaj ga srdita jeza pograbi, da pesti stiska in meni: ves svet bi podrobil, raztrgal, razmetal in pretrl vse, kar živi!
V tej svoji jezi, v kateri je ponevedoma tudi sam s seboj govoril, ni vedel, da ga precej od blizu nekdo ogleduje in posluša.