Navadnost pa, s katero mu je govorila, težila ga je prav zelo. Ko pa je poslednji stavek čul, obide ga neka misel in z drugačnim glasom, kakor je govoril do zdaj, vpraša: »Ali bi se smelo vedeti ime tiste neplemenitaške hčerke, katero baron snubi? Meni se zdi, da ni daleč od tukaj ‒ od mene.«