Le kadar ga je jeza obsula in je s svojimi belimi zobmi zaškripal in za škrtal in neznano čudno pogledal, bilo je marsikoga strah tega moža. je ravno poslednjo desko iz naloženega izrezal, vzel brlečo svetilnico v roke in šel zatvornico zapirat. Nocoj je bil menda posebno slabe volje, ker klel je in vedno sam s seboj govoril, ko je železnega mačka z vretena sprožil in potem uprl se v žagarski leseni žleb ter ga po pravilih in postavah svoje umetnosti na drugi konec porinil.