»Ali daleč imamo domov in kaj bode pameten človek mislil, če naju vidi ponoči tod hoditi!« ugovarja starejša. »Saj nam pride hlapec z vozom naproti.« Zdaj se jim nasproti zasliši prav blizu petje: Garváj, dihur, dihur pod streho je smrdel, pa Rožmarin vse jajca je pojel. »Rožmarinova gre, bežimo!« pravijo dečki, popusté ogenj in kostanj, kape v roke primejo in zbežé.