Pozno je bilo, ko je šel spat. Ko je vprvič na novi postelji ležal, zdelo se mu je, kakor da bi se današnji dan njegovo življenje na drugi pot zavilo, in ta pot se mu ni videl tako lep kakor prej; domislil se je svojega dozdanjega neskrbnega življenja med veselimi prijatelji in svojimi knjigami. Ko je zaspal, prenesle so ga sanje daleč z Zabrezja v poglavno mesto, v tobakovega dima polno, glasno krčmo med tovariše, ki so okrog mize pri pijači sedé zabavali se, smejé se in dražeč se med seboj.