Ker jo je potemtakem kakor za majhno povračilo povabil, da bi ona in njen mladi nečak videla, koliko sadu prinaša dobro in po božji volji obrnjeni, in ker je stara gospa župnika kot služabnika in na božjega in tudi njegova vabila v velikih imela, ni si upala reči, da ne pride. Ali po nesreči je prav zadnje dni malo zbolela. Tedaj je moral po njeni volji nadomestovati sebe in njo, kar je ta tem rajši storil, ker je ‒ da po pravici povemo upal, da bodo tudi njegovi znanci s pošte tjakaj prišli, s katerimi je bil od poslednjega časa že kakor domač.