Kajti stara gospa ni gledala na mošnjo ‒ kakor je že enkrat povedano ‒ kadar ji je gospod župnik naznanjal, da je česa posebno potreba za povzdigo. krščanskega duha sploh; in tudi zadnjo spomlad, ko je bilo treba šolo na novo prekriti, dala je vsega, česar soseska ni mogla ali ni hotela dati. Ker jo je potemtakem kakor za majhno povračilo povabil, da bi ona in njen mladi nečak videla, koliko sadu prinaša dobro in po božji volji obrnjeni, in ker je stara gospa župnika kot služabnika in na božjega in tudi njegova vabila v velikih imela, ni si upala reči, da ne pride. Ali po nesreči je prav zadnje dni malo zbolela.