»To je res,« pravi Stremenček in dobro mu je delo, da ga kdo tako hvali. je to dobro čutil in, da bi ga še bolj omečil, preden s svojo prošnjo na dan stopi, privošči mu še več prikupljivih besedi in nazadnje mu celo čudne sanje pripoveduje iz poslednje noči, iz katerih učeni župan, posvetovavši se iz egiptovskih sanjskih bukev, posname, da bi bilo prav dobro staviti trojko, šestico in petinštiridesetinko, katerih sanj pa, to se vé, v resnici niti nikdar imel ni. Nazadnje meni, da je župan dovolj prijazen in pridobljen; zato počasi napelje voz na svoje kolesnice, pokaže v gradu dobljeni list in prosi dovoljenja za ženitev.