Stric se res spusti za čez njive, a hlapec mirno stoji in zija; nima veselja hoditi v boj, najmanj pa loviti rokovnjačev, če je tudi res, kar stric govori. »Naj ga ujame in uklene sam, če je res tako močan, kakor zmerom govori,« reče in vtakne eno roko za hlačni prteni pas, z drugo pa si počasi stegno briše, kakor da bi dejal: jaz svojo roko umivam v nedolžnosti. Preden je bil čez sredo njiv pritekel, skril se je bil že v goščo nizkega gozda in stric se je upehan vračal.