»Rokovnjač je, opaljeno otroško roko ima pri sebi, nevidnega se zna narediti,« dejali so in groza jih je bilo tako, da si nazadnje niso več upali glasno govoriti. Kajti kdo je vedel, da li ni neviden v sredi med njimi? Kobilar Obloški pak je sedel že davno zopet na svojem konju, kamižolo je imel zopet zganjeno kot prej pod sedalom, kučma njegova je bila zopet siva polhovka kakor prej in, ko je udaril po najbolj lenem konju, da bi odjahal na zgornji konec mesta, kjer je bil konjski semenj, razgledal si je prestrašeno množico z zaničljivim posmehom.