In tudi odgovor Poloničin, katera je zdaj šele opazila njegovo razburjenost, je bil tak, kakor je navaden v enakih položajih. Rada bi bila zavpila »da!« tako močno, da bi se bilo razlegalo tja onkraj, ali sram jo je bilo tako živo resnico glasno povedati; tiho je pritrdila, da ga ljubi res, in žareči obraz skrivala, naslanjaje se na njega ramo. Pa kmalu sklonila se je in lahkodušno vprašala: »Kaj ti je pa danes?«