je poznal znamenje z roko in prstan na tej roki in silno se je prestrašil. »Precej, precej, precej!« mrmral je naglo skozi okno, boječe ozrl se po spečem, da li ni ta ničesar videl ali čul, ter, ko je v poltemi mirno ležal kakor prej, ugasne luč in po prstih leze iz izbe in v temo h kličočemu pred okno. Komaj je zunaj bil, ko plane na noge in pristopi k oknu, da bi slišal, kdo je in kaj imata čevljar in on.