Pogosto ga je na vino povabil, in za vino, surovo ali žgano vino, bi bil dušo dal, nikar pa svoje nečakinje, katero je pa sicer rad imel. se je tolažil, da, kdor žejnemu bližnjemu rad vina plača, tak ne more zel človek biti, in če je tudi iz nemškega doma, tako daleč, da noben naš človek ne ve kje. Po tem si tedaj lahko razložimo, kako je to, da smo bili našli ob semnju v v Joštovi krčmi z pijočega in na njegove stroške.