Kajti ko ji je bil lani na spomlad junec poginil, h kateremu je mislila ravno na kamniškem semnju par prikupiti, da bi se voziti učila, žena ni nič manj jokala kot predlanskim, ko ji je bil že tretji sin umrl. Hlapec je trdil, da je bilo solzá za še več nego li solzá za sinom. Ko jo je torej novi sosed enkrat vprašal: »Mati, ali mi boste dali Polonico?« bilo ji je to vprašanje po čudi, vendar je dela svoje precej debele roke in do komolca od sonca zagorele lahti navzkriž pod prsi in vprašala: »Na kaj jo pa jemlješ?