Nobenega dvoma več ni bilo, da so to res rokovnjači! Kakor je bil Mozol hraber in se je rad tepel, ustrašil se je vendar tako silno, ko je videl, da je res, kar je prej le tako na izust govoril, da ni mogel prestreči cinastega ploščka, ki ga je rokovnjač vanj vrgel, temveč močno je bil v glavo zadet, stol mu je padel iz rok in onesveščen se je za stolom sam na tla zgrudil.
Zdaj skoči mali šepavi rokovnjač bliže, izdere svoj v stol zasajeni nož in ravno hoče zamahniti, da bi jeklo v rebra porinil in mu za vselej strupeni jezik zavezal, ko čepečega nekdo zgrabi in z močjo po izbi prevrne.