Drugo noč pride in mi pove, da pojde čez koroško mejo in da se bode prostovoljec zapisal francoskim vojakom; dejal je, samo za nekaj časa, da se tukaj vse pozabi. Jokala sem in prosila, pa je dejal, da mora tako biti, in šel je. Pustil mi je nekoliko denarja ‒ mnogo ga ni imel, ker je rekel, da so mu ga tedaj vzeli, ko so ga tukaj popadli ‒ in obljubil je, da se vrne precej, ko bo nova vojska končana.