Srečala sta se v očeh in preko usten seglo je nekaj kakor porogljiv spomin one noči v bistriškem gozdu, ko se je kobilar norčeval, da bosta skupaj visela. je zrl srpo v tla in le rumeno lice njegovo kazalo je o čutu, kateri ga je pretresal.. se je zgrudil nazaj na klop in videlo se je, da so ga edine besede »obsojen k smrti« postarale za mnogo mnogo let.