»Kaj hočeš?« izusti hripavo oskrbnik. »Izpusti me!« deje oni skoro zapovedujé in stopi malo bliže; »izpusti me, pravim; nikdo ne ve, kdo sem jaz, nikdo razen tebe; edini, ki je še vedel to, tudi on bo molčal; nocoj so ga zabodli gori tvoji vojaki; izpusti me, ‒ nikdar nikdar v tem življenju se najini poti ne bodo srečali več!« je zakril z obema rokama obraz; ljubil je nekdaj svojega brata z vso ljubeznijo bratovsko, a črtil ga je tembolj potem, ko je čul o njegovih hudodelstvih v Celju, ker je lahkomiselno veroval, da je vse resnica, kar so mu pripovedovali.