, ki je ležal kakih sto korakov za hišo gori v bregu, opazoval jo je lahko skozi majhno okence, pa ona ga ni mnogo zanimala ‒ vedel je, da je sama. In vendar je čez nekoliko časa, zapazivši, da sestra dolgo ne upihne luči in da se tudi spat ne spravlja, pričel pazljiveje gledati dol, akoravno brez kake sumnje. Naenkrat se prepriča, da veže Polonica obleko in nekaj drugih stvari v majhno culico ter vtem prihaja večkrat k oknu in tamkaj pazno posluša.