Domači so se bili že razšli in tudi Polonica stopila je, leščerbo v rokah držeč, v svojo izbo. , ki je ležal kakih sto korakov za hišo gori v bregu, opazoval jo je lahko skozi majhno okence, pa ona ga ni mnogo zanimala ‒ vedel je, da je sama. In vendar je čez nekoliko časa, zapazivši, da sestra dolgo ne upihne luči in da se tudi spat ne spravlja, pričel pazljiveje gledati dol, akoravno brez kake sumnje.