Poznalo se ni, da bi ta izguba Mozolovim sezala posebno globoko v prsi; mati je parkrat govorila o rajnkem in se je s Polonico vred bridko jokala pri pogrebu, a sedaj ga ni več mnogokrat omenjala. Edini, ki je resnično žaloval za stricem, bil je. Z materjo je malo govoril, s sestro pa od onega dne, ko ji je bil v veži s pestjo zažugal, ni zinil besede.