Rekoč, je starka sklenila roki in pogledala z mokrim očesom skozi okno tja čez šumečo Bistrico proti strmi gori onkraj nje, kjer se je lahka megla polagala čez gosto gabrovo grmovje. »Pustiva te žalostne spomine, mati! Žalostni morajo biti, to vidim, torej pustite jih, mati!