Oh, ti ne veš,« in pri teh besedah jo je izpustil iz rok ter krčevito sklenil pesti, »veš, dekle, v dveh dnevih ga imam in potem ‒ glej, dekle, to sem sklenil včeraj in danes in nocoj, potem pustim to, kar sem zdaj, potem moraš iti z menoj! Polonica,« nadaljeval je zopet prisrčno, »glej, pustila bodeva tukaj vse in dalje greva, kamor hočeš, na Zgornje Štajersko ali na Koroško, in tam si bom kupil kmetijo in tam bodeva ostala. Ali pojdeš z menoj?«