Tiho in počasi je stopala Polonica dalje. Zdaj je zadela ob šibko gabrovo vejo, molečo na pot, in mali ptiček, ki je spal v stranskem zatišju, zafrfolel je, zbujen iz prvega spanja, v gošči; zdaj zopet je šinila miš po listju in pri vsakem šumu zastala je deklici noga; poslušala je nekaj trenutkov brez sape, a potem srčno stopila naprej. Dospela je tako pod vrh tja, kjer se je nehala gošča in se je raztezala do srednjih dveh visokih borov majhna planota.