Ves dan sem naše ljudi lovil, pa še ves teden bi jih rajši, kakor tu oprezoval babo!« Tako nejevoljno mrmraje stopil je na nogi ter pogledal čez nizko goščo dol proti Mozolovini in jako pazno tudi čez njive in pašnike, ki so se razprostirali pod njim na desno in levo. »Zdaj pa menda že lahko dam znamenje,« reče potihoma sam pri sebi; »hoho, to je vendar prekleto neumno, babe na kresilo loviti kakor žrebeta na deteljo; hoho, če konja loviš, mu deteljo moliš, za hrbtom pa bič držiš; ‒ o, le čakaj, ti punca obledna, da se tebi ne bo tako godilo!«