Strodtmann Mračilo se je in od vzhoda sem odmevali so enakomerni glasi rovskih zvonov; je zvonilo tamkaj. Na vzvišenem porobku nad Mozolovino, v gošči nizke hoste, stegnil je človek, ki je do zdaj tam na mahu zleknjen ležal, roki in nogi od sebe, zazeval široko in potem počasi sedel pokonci ter z dlanjo potegnil čez oči in zagodrnjal potihoma: »Prekleto delo je to! Zdaj moram čakati in oblazovati tu kakor kokoši, da ujamem ono pritlikavo punco tu doli; rajši bi videl, da kupim nadušljivo kobilo za drag denar ali pa da bi mi rajnki še trikrat ‚Rajtguzen’ rekel, kakor pa da tukaj dekleta stražim!