Bil je začetek pisma, katerega je hotel včeraj dati Polonici, ko se je mislil posloviti; a med pisanjem odločil se je, storiti to ustno; pustil je torej pismo; v kratkih njegovih vrstah še ni bil nič drugega povedal nego o svoji ljubezni. Bilo je tudi to pisanje popolnoma nesumljivo. »Kaj hočemo torej!« reče komisar ter se obrne k oskrbniku, »ali idemo še tisto njegovo ljubico izpraševat?