Dozdevalo se mu je sicer, da bode njihova ekspedicija najbrž brezuspešna, a radoveden je bil vendar, videti domačijo onega skrivnostnega tujca, o katerem je zaradi Blaževe pripovesti sodil, da mora biti eden glavarjev te strašne zadruge. Mozolov pes je divje lajal, ko je omenjena četvorica šla kak streljaj pod hišo tja čez reber proti Paleževini. Hlapec je ravno iz vodnjaka vedro vlekel, da bode živino napajal, ko ugleda one sodnijske gospode; postal je z odprtimi usti, pa potem naglo vedro izpustil v vodnjak ter tekel pred vežo in zavpil na ves glas v hišo: »Že gredó biriči na Paleževino!