Ker je bilo že pozno, ostal je v Ljubljani ter se vrnil stoprav drugega jutra, a ne naravnost domov, nego čez. Hotel je s svojim prihodnjim tastom, sodnikom, govo riti še o tej stvari in morda ga je tudi srce vleklo tja k lepi. Ko se ustavi v pred mestno hišo in uradnemu slugi, ki je stopil čez vrata, vrže vajeti v roke, ne zapazi, da je po trgu več ljudi nego navadno v večjih gručah zbranih in da skrivnostno stikajo glave.