Stari je zagodrnjal malo; e, sem dejal sam pri sebi, vprašaj ga kaj drugega, da bo boljše volje, ter sem rekel na glas: ‚Kje imate pa svojega gospoda, vašega, ki za gospoda študira?’ Da bi ga bil ti videl, starega Prigoltnika, kako je z motiko planil po razoru proti meni, črepinjo bi mi bil razbil, ko bi se mu ne bil umaknil, in vpil je, vpil, nebes mi ni privoščil, tisto veš; pa jaz bi dejal, da mi še hudiča ni, tistega navadnega, ki je za druge ljudi, ampak enega posebnega, ki bi bil samo zame.« »Jaz bi ti ga tudi,« kolne; »pusti mojega starega v miru in mene tudi, smrt ti konjska!«