»Semkaj sedi,,« klical je Toča kobilarja ter odrinil svoje dolge pete malo od ognja; »sem sedi k meni, ker sva prijatelja; ti hodiš mnogo po svetu in si pri jedi vilic vajen, kajne; vidiš, ko bi jih imel, dal bi ti jih precej; tako bi te počastil kakor fajmoštra, ko je s svojo družino iz velike sklede solato z rokami jedel in fajmoštra povabil ter mu vilice v roke potisnil.« »Kaj meniš, da sem garjav, ka-li?« kriči med smehom drugih, a vendar sede k onemu ter pobere velik kos z umazane deske, na kateri je ležala pečenka, in ga jame hlastno z zobmi puliti in trgati. »Ti,,« nadaljuje potem s polnimi usti, »ti bi menda tudi med nami rad kazal, da si se enkrat ob jari gospodi počehal.«