Takov, kakršne so dandanes le še nekatere nedohodne doline in samo nekateri jarki, bil je v času naše povesti ves gozd, sezajoč od Gornjega v Savinjski dolini gor do onkraj Kokre, več tisoč oralov v premeru. Nekoliko streljajev nad izvirkom Kamniške Bistrice na strmem robu, do katerega je vodila dobro uglajena steza, odpiral se je med visokim skalovjem ozek prehod, katerega je od daleč očesu prikrivalo gosto grmovje. V tem prelazu je oni večer, ko je Mozol pil, klel in zabavljal v krčmi Hudmanove na Rovih, slonel slabo opravljen mož ter nepremično zrl v dolino na edino stran, kjer se je odpirala proti nižavi in od koder je vodila ona steza sem gor.