Mozol se obrne, a ko nič ne vidi ‒ noč ni bila ravno temna ‒ hoče dalje; a vendar še enkrat nogo ustavi. Nekako čudno ga je bilo nakrat spreletelo; sam ni vedel kaj, a groza ga je bilo in ko blisk šinilo mu je misel po glavi: »Kaj pa, ko bi bil to spomin?« Obenem domislil se je »zdela« v jutru in postala mu je glava bistra, kakor bi ves dan ne bil vina videl.