Pogledoval je vselej nemirno vrata, kadar so se odpirala, toda tako, da obraza ni preveč na postavljal. Blaževo besedovanje ga ni preveč zanimalo in le, ko čuje nakrat iz njegovih ust besedo »rokovnjač« ‒ k temu predmetu se je večkrat povrnil ‒ zganil se je malo ter kakor nehote segel po torbi. A umiril se je takoj, kajti Mozolovo vpitje bilo je navadno kakor vsakega pijanca.