Tujec je ukazal vina ter pil jako hlastno; videti je bilo, da je utrujen in žejen. Pogledoval je vselej nemirno vrata, kadar so se odpirala, toda tako, da obraza ni preveč na postavljal. Blaževo besedovanje ga ni preveč zanimalo in le, ko čuje nakrat iz njegovih ust besedo »rokovnjač« ‒ k temu predmetu se je večkrat povrnil ‒ zganil se je malo ter kakor nehote segel po torbi.