»Počasi, prijatelj, počasi,« deje gospodar in potisne naglega soseda na stol. »Če je ta malopridnik res tovariš rokovnjaške družbe, kakor ste mi vi povédali, veste (in tu je govoril gospod nekoliko bolj tiho): meni ni nič za to, če mi sam uide izpod moje strehe, rajši vidim, da je ubežen zunaj, nego da bi imel znotraj svojih zidov zaprtega, a bi mi kdaj ponoči, ko se ne bi nihče nadejal, cela divja tropa zarad njega pristavo zapalila ali grad napadla. Rokovnjači niso še tako zli; ako jih na miru pustiš, ostanejo navadno tatovje; hudiči pa so, če jih dražiš.