Uiti nam ne sme!« reče burno in hoče ven. »Počasi, prijatelj, počasi,« deje gospodar in potisne naglega soseda na stol. »Če je ta malopridnik res tovariš rokovnjaške družbe, kakor ste mi vi povédali, veste (in tu je govoril gospod nekoliko bolj tiho): meni ni nič za to, če mi sam uide izpod moje strehe, rajši vidim, da je ubežen zunaj, nego da bi imel znotraj svojih zidov zaprtega, a bi mi kdaj ponoči, ko se ne bi nihče nadejal, cela divja tropa zarad njega pristavo zapalila ali grad napadla.