Do sončnega zahoda je zrasla nad vzboklino, raz katero je videl Ostrorogi, preden je zatisnil trudne oči, svoj vrh ‒ v človeško pamet vpreženo moč in morje zoreče pšenice ‒ visoka gomila. Počasi, kakor so se sešli, so se Ostrorogovci naslednje dni tudi razšli. Nikdar več se niso zbrali v tolikem številu kakor ob pogrebu svojega praočeta.