Jezerna Roža je pogledala prek ognjišča na svojega moža, Ostrorogega, ki je zamišljen sedel na hlodu ob očrneli steni koče in gledal na kipec vekovečne matere, pod katerim je visel namesto že na ognjišču darovanega snopa ječmena snop zjutraj odžete zrele pšenice. »Hmja!« Jezerna je vedela, da je Ostrorogi vedno kratke besede, kadar ga skrbi. Da mu pokaže, kako čuti z njim, je spet spregovorila in rekla: »Že pred tremi, štirimi dnevi bi se bila morala vrniti.«