ščasoma prebolim in pozabim, vaju dveh bi pa ne mogel. Tebe, Jezerna Roža, in tebe,.« Ostrorogi je stisnil pesti in stal poleg svojega ognjišča kakor mogočen, ki ga noben vihar ne more treščiti ob tla. Jezerni in Zorni je bilo kljub udarcu, ki ga je prizadejal rodu Ostrorogovcev Presukani, dobro pri dušah.