Pohitel je ven na mostišče in videl Zorno, ki je s polnim puščic na hrbtu krepko zamahovala z negodnimi mladci vred z veslom in vodila drevak proti plitvini za Brdom. je zasikal kakor gad v precepu, ki bi rad pičil, pa ne more. Drevaki, eden izmed novih težkih in dva stara lažja, pa so veselo drseli po jezerni gladini, ki jo je pravkar obsijalo sonce. Kmalu so zginili za Brdom.