Kot otrok se je ob nevihtah po navadi zvil v najbolj skrit kot ležišča in si potegnil čez glavo. Trdo je bil vedno preverjen, da bliski niso nič drugega kot jezno švigajoči pogledi Nevidnega, pa njegov raztogoteni glas. In prav nič ni dvomil, da Nevidni tokrat rohni zavoljo Presukanega.