V grmovju so se ščebetajoče oglasili zgodnji spomladanski drobni pevci. Od nekod je priletela jata belih galebov in se spustila na vodo komaj za lučaj kamna daleč od kolišča Brkatega Soma, ki je že ves dan in eno celo noč z zaprtimi očmi in odet z medvedjim kožuhom nepremično ležal na svojem ležišču, kakor bi se dodobra hotel odpočiti za daljno pot, s katere se nikoli več ne povrne. Na ognjišču je ves ta čas plapolal ogenj, da se mrtvi gospodar naužije čim največ svetlobe, preden zavesla v večno temo.