»Ahaaa ‒!« je razumela Kodrolaska. Ostrorogi se je pa razvnel in povedal še naprej: »Potem sem k belemu bobru pridejal nekaj korenin lokvanja, ga pokril z neobeljenimi vrbovimi rklji in tako oskrbel mrliča s hrano, ki jo najrajši uživa. Zasul sem pa jamo najprej z drobnim, potem pa vedno debelejšim prodom. Na vrh sem pa zavalil, kakor vidiš, velik ploščat kamen, težak kakor skala.