Navkreber v Golo goro je Kodrolaska, ki se je bila med vožnjo po Dolgem potoku navzgor, zavita v kožuhe, odpočila in naspala, spet lahko hodila. Sneg je bil prav toliko odjenjal, da ni več drselo. Opirala se je pa tudi na toporišče sulice Udarnega kakor na močno palico.