Še ponoči, kadar ni spal, je razmišljal samo o novem kolišču. Prek njega, visoko nad streho koče, pa so zateglo požvižgovaje leteli v klinih in v poševnih vrstah ptiči iz mrzlih v tople kraje. Ziiima, ziiima, ziiima, so mu klicali in ga opominjali, da kar nič več ne sme izgubljati časa.