Vso pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali, koliko dobrega so od prejeli, koliko čudno je Bog enega ko drugega z velikimi nadlogami obiskal, pa mu dal tudi v nadlogah veselje najti. Lepo sta poslušala oba tovariša prijazne škofove besede, s katerimi ju je učil vselej v zaupati in se vedno skrbno greha varovati. »Ohranita si v srcu, ljuba moja prijatelja,« jima reče škof, »in nikoli ne pozabita te resnice: