Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je bolnik že vstajal, sta hvalila in pridno in srečno molila, da bi Bog škofu poplačal taka dela milosti. Ko se je bolnik že dobro trdnega čutil, gre ponižno s svojim tovarišem k škofu, ga zahvali za vse dobrote in prosi, da naj ju zdaj pusti naprej iskat domovine.