so naju dali v globoke jame rudo kopat; po tri dni nisva belega dne videla, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva drug drugega tolažila; spoznala sva, da je božja previdnost z nama tako naredila. Zato sva se iz vsega srca k Bogu obrnila, vedno prosila in molila, da bi se naju Bog usmilil in naju iz take nesreče rešil; dolgo let sva tako zdihovala in molila in najina molitev je prišla pred božji sedež.